Ob lokve temno zeleneči obali
so račice zibale se
in kljunčki rumeni so vedno čebljali,
glavice upogibale se.
In bile so račice bele ko sneg
in gladke po celem telesci
in samo na repku sem videl pri dveh
po dve lepo modri peresci.
Gotovo bi dolgo ostale še tu,
a kaj, ko ne more jim dati miru
naš kužek nebodigatreba.
Zagnal se je vanje ta grdi lopov,
ki vedno podi naše mačke,
kot jastreb požrešni z visokega neba,
in renčal je nanje in lajal: hov, hov!,
da plašno zbežale so račke.
Zbežale so plašno in gagale so
in brzo poskakale v vodo,
z nožicami in perutnicami si
nedolžne živali pomagale so
pred grdo, kosmato prismodo.
In revskal in bevskal in lajal, renčal
naš bedasti kužek prav jezno,
a kaj, ko se v vodi je plavati bal,
drugače pa mogel ni čeznjo.
Odplule so račke na onkraj vode
in tam se zdaj smejejo kužku v zobe:
Le lajaj, le lajaj, da bodeš hripav,
saj drugega tak ne umeješ,
saj petdeset račjih me stavimo glav,
da, kužek, ti sem ne prispeješ!