Ko na večer ljubo pihlja zefir,
in tiha luna med oblaki plove,
lete čarovnice črez temne krove,
gore, vode, črez mirni svit jezer.
In kmalu švigajo v poljanski mir
z rogaške gore, vžigajo domove;
a kadar zopet odzvoni danove,
tu hiše, tam skednja – nikol nikjer! ...
In ni-li moja sreča prah, pepel,
ki jo očij je tvojih ogenj vzel ?
Saj vem, o vem, tvoj ljubček je Mefisto.
Saj vem, da na rogaško goro tisto
te nosi, ljubica – čarovnica,
zvečer namazana kuhovnica.