Kedar za gorami tam daljnimi
nebeško solnce zahaja,
črna tema se vzdigne od vzhoda tam,
črna žalost pa v duši vstaja.
Brez svetle mi luči živeti ni moč,
in iskal sem jo v pergamenih;
iskal sem jo v knjigah do polnoči,
a nisem je našel v nobenih.
Iskal je v naravi in v zvezde sem zrl.
O pač so v njih trdi zakoni,
o mrzlo, tak mrzlo, da strah, mi zro
nešteti milijoni.
Naposled si ti, moje lepo dekle,
temo razsvetlila in sušo
rosila s solzami – in srečen sem zrl
v deviško tvojo dušo.
In kedar zdaj solnce za daljne gore,
za tihe vrhove se skrije,
zasveti mi luč tvojih lepih oči,
še lepši mi danek zašije.