Oj šumi, šumi, les, šumljaj, šumljaj,
potoček moj, oj sapica, pihljaj!
Trpi mi duša zapuščena, vzdiše ...
Jaz mislim, mislim, v gozd grem tiho, tiše ...
„Pozdravljen! Si-li ti, moj ljubček, kaj?“
Strmeč in plašen ozrem se nazaj –
ne vidim nič! . . . V obraz mi vetrc piše
in vznaša listje više, vedno više.
Kam greš, jesen? Nekoliko postoj!
„Na jasni jug jaz grem, v toplejše kraje,
na dvor zeleni, beli gradič svoj.
Krog oken sadje tam visi najslaje,
tam krasne so noči.“ Jaz grem s teboj
o starka ljuba, tam bi bil najraje!