Srce neumno, a ti? Poljubuj!
Srce neumno, ti pesmij ne kuj!
„Rado bi rado, – a dokler resnice
in harmonije in ljubke device
nisem objelo, nikar ne vkazuj:
Srce ne poj mi več, srce, miruj!
Ko pa izginejo črne meglice,
da bom spet jasno ko vinske gorice.
Kadar bom srečno ... zaklinjam se tebi,
pesmi utihnejo moje ...
Saj melodije na blaženem nebi,
sreče vzdihljaji, ki duša jih poje –
kaj so li pesmi resnične in bajne,
mile izpovedi sreče brezkrajne?“