Kot svetel kerub duša tvoja sred višin
hitela nevtolažena,
v očeh globokih ljudskih bolečin
najhujša je bila izražena.
Letela daleko ... A kje dobila je
ljubezen zvesto, neomajano?
Vrnila se, težko solzo prelila je
nad domovino, tolikrat izdajano.
Iz solz pa je vzrastel grm cvetoč.
Vršiči se v šepetu poljubujejo,
v tajinstveni ljubezni vsako noč
predrobni slavčki se tope, vzdihujejo.