In topo zre oko v ponočni svet,
brezmiselno, brezčutno, brezizrazno;
po nebu plava mesec tih in bled,
na črno zemljo sije neprijazno.
Zato sem torej celo vrsto let
gojil krepost s tak verno, vročo, blazno
ljubavjo in skrbjo kot nežni cvet,
da srce moje bode prazno, prazno! ...
Zato? ... Sicer pa prav se mi godi!
Razuma v peklu ni bilo mi treba
želeti, ne se dvigati do neba!
Lepo na zemlji rajši hodil bi,
pil sladko vince, da bi se omamil
in zjutraj se na polnih grudih zdramil ...