O demon, demon, kaj mi je resnica!
Pač ljubša bi mi bila krasna laž.
Pa saj je to izmišljena pravljica;
o demon, jeli, ti se le igraš?
„Nikakor! Vrt prekrasni je devica,
ki jo za angelja, za angelja imaš ...“
O demon, demon, kaj mi je resnica,
pač boljša bi mi bila krasna laž!
Rešitve ni? „Nikdar!“ In pozabljenja,
o temni duh, nesrečni plod stvarjenja,
ga ni? „Nikdar!“ Nikdar? „Jaz vem – nikdar!“
Kaj naj storim? ... „Sovraži in škoduj!“
In v smehu je v temi polnočnih struj
odplul zanikujoči poglavar.