Dovolj je, demon, dalje ne govori
in duše mi s klevetami ne mori!
Ti nevoščljivec, rad bi jo pričrnil,
od mojega srca jo rad odvrnil.
„Ti črv pozemeljski, ti človek nori,
o slepec ti in tvoji lepi vzori!
Glej s tvojim srcem rad bi pamet strnil
in golo ti resnico rad odgrnil! ...“
Pokaži jo! ... In zrl sem vrt Edena.
Ob krasnih rožicah so sikale
tam kače in cvetove pikale.
A kdo je to? „Glej, to je duša njena.“
In ni rešitve? „Ni!“ In stal pri vrti
in plakal sem ob nadeji potrti.