Sedel sem vtopljen ves v čarobne sanje
in pri odprtem oknu gledal v noč.
Ah, moje duše tiho zdihovanje
po tebi, ki te žaliti ni moč,
je demon čul. Skoz vetrca pihljanje
začela mi je zla peklenska moč
obujati obup, zanikovanje,
in pokoj moje duše bil je proč.
„Saj te ne ljubi; veš li, kak trdo
je bilo njeno angeljsko oko ...
Kako je zrla nate prezirljivo,
kako na njega zrla ljubeznivo! ...
In strastna je in polna takih muh,
da joj“, šepetal je lažnivi duh.