Ah, zapojte, zaigrajte
pesmico sladko
na zabavo našo
z vajeno roko!
In zapel sem, zaigral sem
ljubim deklicam,
moji deklici predragi;
in bilo je je sram.
Tak lepo, tak hrepeneče
drobne strune pele so;
tiho pesem deklice
razumele so.
„Ej, ej, zdaj pa vemo, vemo,“
so veselo vzklikale,
druga drugi so poredno
si z očmi mežikale.
„Ej, ej, zdaj pa vemo, vemo,
Kaj se vedno brani le
v našo družbo, samotarka;
vganile smo, vganile!“
Ona pa je tam sedela,
orosile so solze
njena lica zardela;
meni tolklo je srce.