O noč brez sladkega miru in spanja,
v nemirih strastnih hrepenenj prečuta!
Ko ure za minuto se minuta
je vlekla enolično brez nehanja.
„Nocoj te bom čakala kraj zidanja
v bližini morja. Tam je pot nasuta,
ob poti pa stoji samotna uta.“
Tako je rekla dražestna ko sanja.
Rad vedel bi, kaj te oči žarijo,
rad slišal ust nebeško harmonijo.
Ah, grudi ... „Pojdi!“ šepeta mi zlodi.
„„Nikar!““ de angelj ... „Hipec srečen bodi!“ ...
„„Nikar!““ de angelj! ... „Vživaj!“ ... A potlej ...
Molči, beži peklenski farizej.