Da, srce moje, ti si širno morje!
Kako si mračno bilo nekedaj!
A ko ti je vzcvetel ljubezni maj,
si bilo val, ki gibki čoln ga orje.
A ko se pomračilo je obzorje,
oj kakšno si bilo mi do tedaj,
ko v nje očeh zagledalo si raj,
da, to so bili časi tvoje glor'je.
O Adrija, jaz v nedrija sem bil
zamaknjen takrat mehko valovanje,
poslušal strastnih ustnic zdihovanje ...
Na tiste grudi, sladki njen profil
spominjaš me, šepet, ki sem ga pil
iz njenih ust – na one kratke sanje.