Tiho, tišje je po smrečju
in po stezah šeta zima,
spleta bisere si v kite,
snežnobelo krilce ima.
V licih bleda, v srcu kruta
neče ptičic, da bi pele,
v sencah sončecu se skriva,
neče rožic, da bi cvele.
Zajčki plahi, dolgouhi
radi bi se poigrali,
pa čepe pod golim grmom,
ker so nje tako se zbali.
Veverica repek suče,
nosek viha, vejo maje,
zima, zima, slaba teta,
ki nič lešnikov ne daje!