Tam med brezami, med belimi,
kadar luni se priklanjajo,
kadar nočne sanje sanjajo,
ples poraja se veseli mi.
To je kolo gorskih vil devic:
in z meglico lahno vstajajo,
bele roke si podajajo,
mesečina jim odseva z lic.
Veter spleta zlate jim lase,
jih zavija v jasen pajčolan,
z biseri in zvezdami pretkan,
kakor strune, pesem govore.
A kdor čul njih petje je kdaj,
pozabiti ga ne more več,
od ljudi se plazi bled, boječ,
išče, išče truden, - ne ve, kaj!