„Moja Kokodajska koče
od nedelje, kaj se hoče!
To je stokanje, zadrega,
da pri nas nikoli tega.
Mlada Čopka ji nagaja,
ji skrivaj na gnezdo uhaja.
To vam kurji križ je res!
Jezna Kokodajska brca,
se repenči, s kljunom krca;
pa le pride Čopka vmes.
Koče in ne gre več zdoma,
od sedenja vsa je hroma.
Rad bi pel: kikiriki,
pa družina me jezi...“
Mož petelin govori to,
ki ušel je na korito.
Zraven misli si prijazno:
„Jajce ni nobeno prazno!
Ko bo čas, po petelinje
vas poklical bom v botrinje.“