V senu je zasmrčal Groga,
v rožnati poljani,
on se ne boji nikoga,
kaj je videl? - Ugani!
Noč je kakor v kozjem rogu,
pa se ogenj ukreše,
bliska se, na metli v krogu
coprnica pleše.
Nos visi ji tja v podpasje,
škrbast zob se maje,
bradavica gosta las je...
„Coprnica, kaj je?“
Zagrmi mu glas po hosti:
„Jaz pastir sem Groga;
dosti mi je te norosti,
mar me strah je koga?“
Metla švigne v zrak, izgine.
Jutro naokoli,
pozlačene so planine.
Groga vriska, moli.