"Le hitro na delo roke,
Pod sivo to skalo leže
Veliki, neznani zakladi,
Rumenega kupi zlata
I belega čudo srebra
V globoko zakopani kadi.
Marija, ki srenja te ta
Dobrotnico milo pozna,
Nam bodi nocoj pomočnica!
Če dvignemo srečno zaklad,
Pa kakor je koli bogat,
Od vsega ti bo polovica."
Tak prosi i kliče drhal,
Poprime kopaje se tal,
Z lopatami, krampi pritiska.
"Že nekaj zvenči pod zemljo
Le zdaj še udarim krepko!"
I suho zlato se zabliska.
"Okoli železne kadi
Vrzimo debele vrvi,
Da v zemlji posoda se gane,
Na desno, na levo še stran
Kopljimo, da zdajci na dan
Bogati dobiček nam vstane.
Kopali na vsako smo plat,
Otvezena silna je kad;
Zdaj vprimo, tiščimo, vlecimo!
Če slehrni počil bi ud,
Obilo poplačan bo trud,
Saj vemo, zakaj se potimo."
Močneje vsakteri se vpre,
Da kad se zaziblje, zmaje,
Ter dviga se, dvigne, ustavi;
Pa sila pomnožena vsa
Potegne na ravne jo tla,
Na trato jo varno postavi.
"Al kaj, ko pa naše vse ni!
Bedaki, neumneži mi,
Storiti enako obljubo!
Čemu bo Marii zlato,
Devici prečisti srebro?
Molitev le jemlje za ljubo.
Zatorej bolj pametno bo,
Med nami bogato blago
Pravično naj bi se delilo" --
Pa groza! odpre se prepad,
I kad jim požre i zaklad,
Delitve več treba ni bilo.