Zapoj mi ptičica glasno,
Zapoj mi pesem žalostno,
Ki bo mi v srce segala,
Občutkom se prilegala.
Po travnicih sprehajam se,
Prelepe trgam rožice ;
Oj rožice diše lepo,
Al za-me duha nimajo.
Ljudje krog mene se vrste,
Se smejajo, se vesele ;
Moj duh teman je i molči,
Nikomur nič ne govori.
Star sedemnajst še komaj let
Zaničeval že ves sem svet,
I vem, da v srečo to mi ni,
Pa mi srce tako veli.