V zvoniku dvanajst ura bije,
Ravnine, gore tema krije;
Le v mestu luči še gore,
Le v mestu še ne spe ljudje.
Piščali, gosli se glasijo,
Vrste plesavcev se vrtijo,
Njih lic nobenega ne znaš,
Ker vsak obraz je čudna laž.
Pred vrata konja pridrdrata,
Kočijo črno pripeljata;
V kočii pa mrlič leži,
Svet tacega še videl ni.
Oko, globoko v čelo vdrto,
Je vedno še na pol odprto,
Na ustnicah i na očeh
Še ziblje se hinavski smeh.
Obleka mu je tenka svila,
Lasje diše mu od kadila,
Cvetice ga pokrivajo,
Ki se uže obletajo.
Pred hišo konja zarzgetata,
Odprejo se visoka vrata,
Za vozom v pare stopi trop,
Da počasti moža pokop.
Device, davno že v srpani,
Dekleta letos še ko lani,
Se v prvej vrsti jokajo,
I samski stan preklinjajo.
Potem mladenči se vrstijo,
V obraz bledi na pol mežijo,
I v prazne žepe segajo,
Denar okrogli kolnejo.
Za njimi množica neznana
Gre klavrna i vsa zaspana.
V kolo obstopi črni grob,
Zapoje tak pogrebcov trop:
Le ž njim v pogreba tihe tmine!
O polnoči zmed nas naj zgine,
Zapojte v grob mu iz vseh ust:
Ne vstani več nesrečni Pust!