Skopal sem globoko jamo,
Kakor, kadar je pokop,
Kadar črni zemlji damo
Velo truplo v tihi grob.
Vso ljubezen sem nekdanjo
V jamo djal s spominom ran,
Kamen sem zavalil na-njo,
Da je ne pusti na dan.
Al o polnoči gomile
Mrtvim truplom se odpro,
Močne ure čudne sile
Iz grobov jih priženo.
Noč življenje v ude zlije,
Gibanje zbudi teles ;
Bleda luna tiho sije,
Gleda mrtvih živi ples.
I tako se meni časi
Kamen s srca odvali,
Ter iz groba se oglasi
Sreča mi nekdanjih dni.
Vstanejo nekdanje sanje
I spomin skelečih ran ;
Moč ljubezni se nekdanje
Spet prikaže mi na dan.