Mogočno se dvigajo naše gore,
Ozirajo se na cvetoče polje,
Pošiljajo toke mu bistrih voda;
Navzdol se podvizajo hčere gora,
Pozdravljajo rod, ki se dviga na dan,
I last imenuje goro ino plan,
Pozdravljajo ga, na uho mu bobne:
"Naj volja tak krepka, ko tvoje gore,
Naj moč ti bo taka, ko tvojih je rek,
Ki trgajo jez, i potresajo breg;
Al mirno ponosno srce naj ti bo,
Ko tvoje spomladi polje je cvetno!"