Pri gradu tik morja pa stražnik stoji, Ob glavi razljučena burja mu vije, Šumenje valov na ušesa mu bije, Ob skali na bregu se voda peni.
Al strah, al te groza ni, revni vojak? Morje je neznanih duhov domovina, O polnoči se jim odpre globočina, I čudno težak i napolnjen je zrak.
I temna megla se podi čez vodo, Se dviga i miga i težka se niža, Dirjaje oddalja i zopet se bliža -- Vetrovje potihne, morje je mirno.
Iz temne megle pa množina duhov Posuje se v školjkah od zlata bliščečih, Prijezdi na ribah srebrnosvetečih, Ter vije se čudno k glasovom rogov.
Kak hiter, kak jasen, kak čuden je ples, Ki suče čez morje se mirno i plano, I petje človeškim ušesom neznano Razlega k vihranju se jasnih teles.
Rajanje zastane i petje neha, Pa kakor na krasu povzdigne se burja, Ter vije viharna i brije do morja, Tak dvigne se trop i tak k bregu vihra.
Vojaka zagrabi množina duhov, Perescu enako od tal ga pobere, Nevihti enako po morju ž njim dere, Pogrezne ž njim v brezdno se drznih valov.
Duhovi imajo tam doli svoj grad, Steklene so stene, srebrna so vrata, Dvorana je v gradu, v nji miza je zlata, Za mizo postavljen pa prestol je zlat.
Na zlatem prestolu pa cesar sedi, Na desno posadil si hčerko je zalo, Ni taki lepoti še solnce sijalo, Človeško oko je še videlo ni.
Vojaka poprime prečudna oblast, Srce se mu širi i huje mu bije, Rudeča vročica mu lica zalije, Pretresa vse ude neznana mu slast.
Nezbrane mu misli po glavi vrše; Kar z zlatega stola devica se dvigne, Smehljaje mu živim očesom pomigne, I svoje prebele poda mu roke.
I zbora nevidnega glas zadoni, Plesavke s plesavci se v krog zavrtijo, Da v čutih se rajskih jim srca topijo, Obleka šumi i ves svet se vrti.
Vojak cesaričino stisne čez pas: Jaz tvoj sem, ti moja, nič naju ne loči, Ti moja na veke, al srce mi poči -- Pa čuj, kako znan se razlega mu glas!
Glas kladiva v gradu eno zabrenči, Vojak se prestraši, oči si pomane, Pred njim pa patrolja tovaršev obstane, Ter druzemu stražo tik morja zroči.
Cookies on Poetry Cove