Knezov zet

Pač lep je mladi vrtnar bil, Ki rože v vrtu je sadil, In rad je delal, bil vesel, Pa tako pesem si je pel:

Najlepšo rožo bom izbral, In svoji ljubici jo dal; Saj bodem, če sem tudi kmet, Enkrat še vendar knezov zet.

Pri oknu stal je gospodar, In slišal, kaj je pel vrtnar; Po udih stresel ga je mraz, Od jeze bil mu bled obraz.

Le semkaj, semkaj, moj vrtnar! Tak klical ga je gospodar, Vrtnar si bil doslej ti moj, Denes pa greš na lov z menoj.

Le vzemi puško risano, I z mano pojdi na goro, Da ustreliva tam volka, Ki trga mlada jagnjeta.

Ko solnce šlo je za goro, Prižgalo zvezde je nebo, Skovir na gori je zapel, Nekdo slovo od sveta vzel.

Po Kolpi plaval je mrlič, Nad Kolpo je odvaval ptič. Odbije ura polnoči, Po starem gradu vse že spi,

Hči knezova le še ne spi, Pri nji še svetla luč gori. Na vrtu pa stoji nekdo, Premilo prosi, presladko:

Le pojdi, ljubica z menoj, Da poročiva se nocoj; Ko poči zor, ti moja boš, I jaz za vekomaj tvoj mož.

Tak milo prosi, tak sladko, Da zmoti modro ji glavo. Obleče krilo svileno, Z rumenim zlatom vdelano.

Čez krilo pa srebrni pas, I rožo dene v kito las, Ki jo vrtnar je včeraj dal, Ko je pod njenim oknom stal.

Grad beli tiho zapusti, Za ljubim svojim pohiti Oh pojdi sem, ne mudi se! Glas znani v dalji čuti je.

Če teče bolj, če bolj hiti, Klic vedno dalje se glasi. Počakaj, ljubček moj, postoj, Postoj, ne beži pred menoj!

Le hiti, hiti, ljubica! Saj že na koncu pota sva. I ko do Kolpe prihiti, Na strmem bregu obstoji.

Iz vode glas se je glasil Tak žalosten i tako mil, Da prime s čudno jo močjo V globoko zvabi jo vodo.

Skovir skovikati začel, Nekdo pa votlo je zapel: Če bil sem tudi reven kmet, Zdaj sem pa vendar knezov zet!