Ti gora, kljubvaš starosti stoletni,
Na tebi ne pozna se časa ost;
Ko vrne se na zemljo čas prijetni,
Nekdanjo zlije čez-te spet mladost.
Cvetoča gledala si ti narode,
Cvetoča videla njih rast i pad;
Čutila nisi ti moči osode,
Še zdaj ko nekdaj ti obraz je mlad.
Ko jaz v gomili črni bom počival,
I zelen mah poraste nad menoj,
Veselih časov srečo bo užival,
Imel bo jasne dneve narod moj.
Takrat v cvetoči zopet ti opravi
Pozdravljala boš pomladanji svet,
Takrat moj narod, gora! mi pozdravi,
Nov rod ponosnih sinov i deklet!