Brez konca se silno valovje drvi,
Ž njim koče uboge in beli gradovi
In žezla kraljeva in sužnji okovi,
Brez konca v brezkončno morje jih topi!
Ob kraji pa gnjete se ljudstva tema,
Žele na valove se spušča bežeče,
Se peha, bori za darove slepeče,
In toži in vriska, – izgublja se vsa!
Valovje življenja je bitje temno,
V njem sreča in tuga enako izginja,
In blagor in reva se vedno spreminja,
Med vale s predrzno posezi roko!
Beraško če palico sreča ti da,
Vzel drug si pred tabo je žezlo kraljevo,
In slavo njegovo in tvojo bo revo
Zakrilo, zakrivalo žrelo morja!