X. Osveta.

Objetje zime zamorile Poletni je, jesenski raj, Krilatcev petje zapustilo Je mrzli, zapuščeni gaj;

Le vrane se vrte po zraku, Po revni piči gledajo, Na mrtvo polje sedajo, Hripavo krokajo o mraku;

A kadar zgrne se tema, Na polje od studene Save Privleče zimska se megla Zakrije gozde in dobrave;

Le mrzla burja se proganja Togotno po vrhovih lesa In sneg in ivje jim otresa, Dreves ne probudi iz spanja!

In vendar radost tu’ in srečo Rode nam mrzli zimski dnevi; Če snega, če ledu okovi Oklenejo naravo spečo,

če mrzlo zunaj burja piše, Pod gostoljubno streho hiše Prijatelje ognjišče združi, Napolnijo se zlate čaše:

,Bog živi ga, kdor domu služi, ,Na čast dežele, bratje, naše!’ In krepko čaše zazvene, Da vedno verno bo srce! –

Na zimo z ljubljeno devico Mladenič si poda desnico, Da dni mu tugo in veselje Deliti ž njo so srca želje. – –

Kaj mora pač na gradu biti? Vsa okna luč razlijajo, Na dvoru konji zbijajo In kopljejo zemljo s kopiti,

Kaj hoče hrup, življenje živo? Na grad so svatje prijahali Po grajsko devo ljubeznjivo In pir veselo gostovali.

Pač bleda lica so nevesti, Oko veselo ne solzi, A dostikrat brez samozvesti Srpo v daljave jej strmi,

Al’ hoče enkrat le še zreti, Kar več ne more oživeti? A kdo pač hoče, da spozna Skrivnosti ženskega srca?

Veselo svatba se praznuje, Skrbi za vrati naj sede, Če hoče, celi svet naj čuje, Kak’ se junaci vesele! –

Z zdravicami so gostje zbrani Junaški svatovali pir, Zakaj potihnil po dvorani Je šum, polegel se nemir,

Ponehala je radost živa? Neznan je stopil gost med svate, Halina dolga ga pokriva, Slone mu v roci gosli zlate

In kažejo, da pevec poje Junakov silnih ljute boje, Da strune mu pojo ubrane Ljubezni sladko-bridke rane.

Graščaku vroča kri se vname: ,Bog živi, pevče, tvoje strune! ,Če pesmi glas zares prevzame, ,Junakom res srce presune,

,Zapoj mi pesem, da srca ,Mi vsaka žila strepeta!’ – Posluša pevec in molči, A k strunam pesem se glasi:

Gora samoten vrh strmi Visoko do neha višin, Na mrtvem vrhu nisi sam, Spremljalec zvest ti je spomin;

Gorje, ti, človek, in gorje, Če zjeda zel spomin srce! Globoko žrelo je morja, Nad njim je brz bežeči brod;

Na naglem brodu, dnu morja S teboj je tvoj spomin povsod; Gorje ti trikrat in gorje, Če zjeda zel spomin srce!

Visoko pač je do nebes, Globoko dno pekla leži; Ne raj nebes, ne noč pekla Spomina ti ne zamori;

Gorje in večno ti gorje, Če zjeda zel spomin srce! – Molče so gostje poslušali, Na noge skoči gospodar:

,Na mojem dvoru mi nikar ,Se z gosti mojimi ne šali! ,A slušaj, pevče, kaj velim ,In stori, ak’ ti glava draga!

,Že dostikrat sem šel na vraga ,In bridke sablje meril ž njim; ,In vedi Bog! pošteno plačal ,Sem Turkom kar so posodili,

,Ko vročo krvco smo točili, ,Za rane smrt sem jim povračal; ,A nikdar ni tako plamtela ,Mi duša, kakor tisti čas,

,Ko z divjim hrupom je na nas ,Zdivjana gonil kmet krdela! ,Zato najlepši mi spomin ,Še vedno je krvavi dan,

,Ko mi pod nogo razteptan ,Je v prahu cvilil pasji sin! ,Zato velim ti, pevče, zdaj: ,O kmetu pesem zaigraj!’ –

Zakaj oko se pevcu bliska, Ko zlate strune prime v drugo? Al’ svojo v nje izliva tugo, Da strastno k srcu jih pritiska?

Po strunah roka mu trepece, Tožeče strune se zglase, Pojo tak’ bridko in trpeče, Da trga v prsih se srce;

Mogočno jim narašča glas, Izdiha, toži in pojema; Tako plamena žgeči pas, Kar hoče vničiti, objema;

Tako v nebesih zli duhovi So proti Bogu se dvignoli, Tako ječe zdaj med okovi, Odkjer rešitve ni nikoli;

Tako prostosti zlati dan Pozdravil kmetič je ubogi, Tako je ječal poteptan, Le hujši izročen nadlogi! –

Zašlo je solnce, svitli luni Začela pot se je visoka, Prenehala je pevcu roka, Poslednji glas izvil se struni,

A ni omolknil, še tresoč Je vil, izgubljal se v dvorani: Tako v bolesti vsem neznani Izdih izginja v mrtvo noč! –

Slušatelji molče, prevzela Glasov neznana jih je sila; Nevesti pa na lica bela Je tiha solza porosila;

Od stola dvigne se molče, Pošeta tiho iz dvorane; Saj če pretežko je gorje, Solze tolažijo zemljane!

In blagor mu, kdor te pozna, Nebeška rosa iz oči; Gorje mu, kdor molče trpi, Gorje prenaša brez solza! –

A drugih misli je graščak, On pevcu vpije med grohotom ,Pač mislil bode, pevče, vsak, ,Da glas izgubil si med potom;

,Al’ peti, pevče, več ne znaš? ,Kaj nepotrebno si igraš ,Po strunah! Tih in nem ne stoj!“ ,Kjer pir veselo se gostuje,

,Se rada krepka pesem čuje ,In pesem gostom zdaj zapoj! ,Da pesem, ki jo krog gromad ,Oholi, kleti kmet je pel,

,Ko se pred njim je tresel grad, ,Dokler ni bič glasu mu vzel; ,Zapoj, a v časi tu srebrni ,Ti rujno vino trud povrni!‘ – Beseda njemu je ušla,

Sprejel jo gostov glasen smeh, Ob kamenita pevec tla Razbil je gosli, da v glaseh Obupnih bridko zaječe,

Zdrobe na drobne se komade; Raz pleča temni plašč mu pade, Oči ognjeno zaplamte, Desnica pa za bedro segne

In bridki svitli meč potegne; In „stara pravda!“ zagrmi, Za pravdo v roci meč blišči! Še nudi čašo mu graščak,

Še gostje se ne zavedo, Že bliskne meč, udarec jak, Na tleh je roka, čaša ž njo! „Za staro pravdo, vkup, le vkup!“

Mogočno pevcu glas zavpije, A meč mu glave tri odbije! Nastane vrišč in šum in hrup In divje vpitje se razlega,

Po ostrem meči vsakdo sega; Rudeče vino se razliva, A ž njim se krvca meša živa! Sluš, kaj grmi, divja po gradi,

Prot’ stari se vali dvorani? Neznani gostje in nezvani Bi svatbo svatovali radi; Na vratih meči zazvene,

Visoka vrata razdrobe, A notri na krvavi boj Posuje se Uskokov roj, In „stara pravda!“ glas grmeč

Zažene silna četa vsa Krvi želeč in smrt deleč, A grad potrese se do dna! – Pač taka svatba še gostila

Se v naši zemlji nikdar ni, Da sablja svate bi darila, Za vince se točila kri; In ko so gostje se napili,

Brez mehke postelje postljane, Polegli sredi so dvorane A nikdar več se probudili! – Že gostosevci so bledeli,

Nagnili v jutru se za gore, Že prvi žarki zlate zore Vrhove so zlatiti jeli, Iz grada silni so plameni

Skoz mrtva okna so sipali, Po sivi spenjali se steni, Podstrešja temni les lizali; Zdaj jutra veter med plamene

Se vrže, novo moč jim da, Visoko kače se ognjene Uspno do sivega neba, Se zibljejo in plapolajo,

Divjaje sem ter tje igrajo; Karkoli jim poljub poljubi, Podano smrti je, pogubi! A grob si plamen sam napravi,

Sam jezi svoji meje stavi; Kjer moč pogubna mu nastane, Tam z lastno se uniči silo, Saj sam zalogo svoje hrane

Konča, izkoplje si gomilo! – Ze ogenj bolj in bolj pojema; In ko je solnce zasijalo, Le črno zidje je ostalo,

Končane pravde priča nema!