Kraj šumeče reke vrba sanja,
Na valove sive veje klanja,
Vrh dviguje v temne, nočne zrake.
Zrak šepeče z vrbo in z valovi,
Njih šepet ustavi mi korake:
Glasi govore neznani, novi!
Sluša, čuti, ne ume srce
Govorice temne, neumljive!
V sanje me glasovi zatope,
V motne sanje se mi vkloni glava,
Dni nekdanjih gledam slike žive!
Sorškega polja leži širjava,
A po polji, po deroči reki
Teče kri, glase se tužni jeki,
V boji moj rod meri s tujcem meč!
Padel je mladenič krvaveč,
Zgrudil se v krvave je valove,
A valovi so v naročaj vzeli,
Nesli dalje v bele ga domove,
K daljni ljubi, tužni, neveseli.
Ljuba prala je na vodi hladni,
Solze lile so devici jadni
Na valove, na perilo belo,
Saj po ljubem je oko solzelo!
In o njem dekle je val prašalo,
Ni govoril urni val bežeči,
S krvijo porudil je obalo,
Na obali – junoš krvaveči!
Na junaka deva se sklonila,
Duša mladi jej život pustila. –
A nad njima ob deroči Savi
Vrba raste, temne zgodbe pravi.