VIII. Svarjenje.

Že svitali so žarki zore, Že ž njimi si visoke gore So pleše glave ozlatile; Še spale v temi so nižine

In čez molčeče so ravnine Meglene kope se drvile; A izgubljale bolj in bolj Megla so gruče se počasi,

Iz njih pa cvetje krasnih polj Bliščalo je in vod pojasi; Dospela Sojan sta in sin Molče do skalnatih višin,

A tukaj starec je obstal, Ogledal se po ravnem polji In z resnim glasom sinu djal: ,Vsak sam gospod je svoji volji;

,Ločiva se, če mora biti! ,A slušaj! Resno je ločenje, ,Pač dokaj loči jih življenje, ,Nikdar jim več ne da se sniti!

,Da združiš s svojimi se drugi, ,Poslovil zdaj si se od nas; ,Pač naglo nam izginja čas, ,A dolg, počasen nam je v tugi;

,Glej, meni se v neizrečeni ,Bo gubil tugi dan na dan, ,Dokler se ti ne vrneš k meni ,Pod koče mirni, varni stan.

,In drugi tvoji so Uskoki? ,Kaj gnalo v naše jih je kraje?’ – „Igrajo igre si najraje, „Kjer meči zmage so poroki,

„Pri igrah glave se gube „In kri se toči mesto vina, „To je Uskokov zgodovina, „To gnalo v kraje jih je te!

„Uskokov svet je zapuščen „In slabo skala jih redi, „K sovragu hodijo v gosti, „Njegova last je njihov plen;

„A večkrat še plamen osvete „Orožil je Uskokov čete.“ – ,Le pravda svetu je postava ,In večno trdna jej veljava,

,A krut in silen jej korak; ,Zakonov večnih samo pazi, ,Njej car je in berač enak; ,Kaj ona praša, če pogazi,

,Če stro zakoni jej jekleni, ,Kar tek ustaviti jej meni!’ – „A komur pravda da trpljenje, „Enaka pravda je krivici!

„O mojih besedi resnici „Pač tvoje govori življenje.“ – ,Brezskrbno se otroče smeje, ,Sveta se, sebe ne zaveda,

,Smejočo le sedanjost gleda, ,Igraje naglih ur ne šteje; – ,A kadar detišče v zibeli ,Spomini iger so objeli,

,Prevzelo spanje je oko, ,Med spanjem k njemu, med nočjo ,Pristopijo tri bele žene, ,Tri bele žene Rojenice,

,Nebeško mirno jim je lice, ,Besede resno omejene; ,In kar komu prihodnjost hrani, ,Veselje in gorje osode,

,Kar sreče mu, kar tuge bode, ,Prorokovanje njih oznani; ,Tako so tebi položile ,Že v zibel svoj neznani dar,

,A kar so one prisodile, ,Preprečit’ se ne da nikdar; ,Odločeno je vse na sveti, ,Odločeno je nam: trpeti!’ –

„Visoki grad, ravan poglej! „Na njem je svit, tema po njej; „Pač tudi gradu prisodila „Je Rojenic brezkončna moč,

„Da vedno luč mu bo svetila, „Ravan pa krila večna noč!“ – ,Neba ti večnega ne uči! ,Gora vrhovom in prepadu,

,In koči, strmemu je gradu ,Odmenilo nebeške luči! ,Pri jutra svitu, glej, odgrinja ,Očesu cvetje se polja,

,Razgublja sila se megla; ,In kakor tukaj noč izginja, ,Za njo se bliža jasni dan, ,Tako prihodnjost kaže dneve,

,Da konec bo sedanje reve ,In sloga združi grad, ravan.’ – „Bodočnosti se negotovi „Nerada možka moč poda;

„Sedaj te žulijo okovi, „Sedanjost najdi te moža! „Vetrovom upanje izroči „In lastni le zaupaj moči!

„Osodi vsak je sam gospod, „A sebi le v zaslugo šteje, „Če mila sreča se mu smeje; „Osoda kriva je nezgod!" –

,Obseči hoče zemljo, morje ,Mladenič s strastjo drznih dni; ,Neba brezkončnega obzorje ,Nemirnih želj ne omeji,

,Na lastno se opira silo, ,Pogum mladenču je vodilo; ,A doba sanj je doba kratka, ,Življenja teža, časa zlobe

,Poteze možke ti resnobe ,Utisnejo na lica gladka; ,Moža ne zapusti pogum, ,A v zvezo ž njim nepremagljivo

,Se druži resni brat: razum; ,Na srečo več se goljufivo ,Želenje možu ne naslanja, ,Um vodi misli, vodi djanja.’ –

„Slabosti je razum enak, „Če z mrzlo, leno govorico „Ti krepko zadrži desnico „Povzdignjeno v udarec jak;

„In kdaj še sile, ki so vsedle, „Se vgnjezdile v srce ti strastno, „Za razuma razloge medle „So bitje popustile lastno?

„Kje so nedavni ti spomini „Napisani nam s krvijo; „Kdaj polje mir ima z goro, „Kdaj z jagnjetom se volk edini?“ –

,Veš, kje poneha vse nasprotje? ,Kraj majhen, z zidom je obdan; ,Pač dokaj tam ima jih stan, ,A drug ni drugemu v napotje;

,A dokler jasni dihaš zrak, ,Ne upaj, da pod solncem kdaj ,Človeku človek bo enak, ,Da pride večne sloge raj!

,Pač stari dedje poročili ,Dni davnih pravljico so davno, ,Da pride čas, da polje ravno ,Gore ponosni grad nadkrili;

,Pač srečen, kdor ga doživi, ,A oni srečni nismo mi! ,In drugi pravijo spomini, ,Da blagoslov se po ravnini

,Razlije v zlatem, srečnem letu, ,Da silno obrodi pšenica, ,Da bo omagala ženjica ,In zmanjkalo bo hramov kmetu;

,Bodočnost pa neznana krije, ,Kdaj zlato leto nam zašije.’ – In dokaj še je starec svetov Govoril, resnih opominov,

Kakor iz modrih ust očetov Gredo do srca vernih sinov, A sin odgovora ni dal, Molče je strmel čez polje,

Prijel mu slednjič je roke In z resnim, mehkim glasom djal: „Nikar, zastonj je govoriti; „Osode moč ni obrniti!

„Mogoče več mi ni nazaj! „Ne prašaj me, kako, zakaj „Ne morem biti kmet, trpin! „A slušaj! Zopet je Turčin

„Nad nas prignal proklete roje, „Na mejo, na junaške boje „Nas zove domovina sveta: „Oviti hočem venec slave

„Si v svetem boji okrog glave, „Vrniti se čez kratka leta. „In ak’ ljubezni je verjeti, „Ak’ vera v njo me ne slepi,

„Ak’ ni megla vse, kar na sveti „Nas s srečo, upanjem poji; „Ak’ prazne niso vse nam želje, „Še v sreči zdaj zastonj željeni

„Prihodnji dnevi tebi, meni „Iz tuge porode veselje. „Jaz grem, a tvoja glava siva „Spremljalka bo mi vedno živa,

„Domači prag in rojstna koča „Bo vedno srcu želju vroča, „A z Bogom zdaj in zdrav ostani, „Spomin, ljubezen mi ohrani!“ –