Tri ptičice urne in male
Na jug nad mano hite,
Do krajev, kjer zbijajo skale
Zemlja slovenskih vode.
Na ravnem se prva ustavi,
Kjer polja zgrinja se cvet;
Da milo domovje pozdravi,
Slovenski ljubi mi svet.
In druga na jasne višave
Se vspne vrh strmih gora,
Da bratom razpošlje pozdrave
Slovanskih širnih zemlja.
Spusti nad zeleno gomilo,
Kjer majhen križec stoji,
Se tretja in toži tak’ milo,
Da majka v grobu mi spi.
Saj ptičice niso bežeče,
Srca so vroče želje,
Iz tujih mi krajev hiteče
Do naše drage zemlje.