Šel starec je, da se ogrne, Obvaruje se jutra hlada; A predenj k sinu se povrne, Se dvignila je Jela mlada,
Prijela tujcu je roko In govorila mu tako: ,Ne prašam te, kaj te ovira ,Ostati mirno tu pri nas
,In kaj od oča, doma tira ,Mogoče te na večni čas; ,Ne prašam, al’ pogum te žene, ,Al’ strasti žalostni vihar,
,A prosim te, poslušaj mene: ,Ne loči se od tu nikdar! ,Glej, mirno sva v domači vasi ,Z očetom tvojim zdaj živela;
,Enakomerna nama časi ,In mirno leta so hitela; ,Njegove nisem jaz krvi, ,Poginul davno rod je moj,
,A bolj ko oče, oče tvoj ,Za me sirotico skrbi, ,In jaz z ljubeznijo podano ,Skrbi mu skušam povrniti,
,Z ljubeznijo mu skrito rano, ,Ki zjeda mu srce, celiti; – ,A kol’kokrat, ko silom hoče, ,Da tužno lice razvedri,
,Ker mene žalostiti noče, ,Oko mu nehote solzi! – ,Dozdaj poznalo še nobene ,Srce ni žalosti mi druge,
,A danes želo dvojne tuge ,Ob enem je zadelo mene: ,Za njega, ako ti odideš ,In zate, ako več ne prideš! –
,Ne hodi! Dokaj je sveta, ,A kdor so tuj po njem proganja, ,Stopinja vsaka mu oznanja, ,Da tujec je, nikjer doma!
,Ne hodi! Koča je uboga, ,A miren je in srečen kraj; ,Na vrata nikdar več nadloga ,Nam ne potrka od sedaj;
,Odšla od našega je praga, ,Odkar si ti ustopil gost, ,Da bil za zmirom bi je prost, ,Al’ ni ti oča glava draga?
,Glej, tuja srca razumela ,Ne bodo tebe v tujem kraji ,In želja bo ti oživela ,Po doma srečnem naročaji;
,Sovraštva, strasti mi pozabi, ,Ostani; sreča, mir te vabi! – ,Glej, tvoja nisem jaz sestrica, ,A kakor brata te ljubila
,In skrbno vedno bom branila, ,Da tuga ne stemni ti lica. – ,Zakaj molčiš? Pri nas ostani ,In srečo sebi, nam ohrani! –
,Če nočeš brat, gospod mi bodi, ,Izvrševati tvoje želje ,Največe meni bo veselje, ,Saj s tabo moja sreča hodi!’ –
On slušal je molče, ušla Pač ni nobena mu beseda; A lica so ostala bleda, Pogled upiral se je v tla;
Zdaj k njej povzdignil je oko, Govoril strastno jej tako: „Oblak na nebu mi poglej, „Pač rad obstal bi sred’ polja,
„Pač rad počil bi vrh’ gora! „Zastonj! Naprej in le naprej „Viharja ga togota tira, „Obstanka ni mu, ni mu mira
„In milosti mu ni nobene, „Dok’ burje jeza ga razžene: „To ni oblak, ni vihre zloba, „Osode moje je podoba! –
„Potočič vije se skoz gaje, „Čez cvetke žubori mu val, „Pač rad z družicami igraje „Le malo časa bi obstal,
„Osoda trpka pa veli: ,Saj tebi cvetje ne cvete!’ „In dalje, dalje ga drvi, „Dok’ žrelo morja ga požre:
„Tako, če mir nas, sreča vabi, „Osoda nam veli: pozabi! – „Med lipe hladnimi vršiči „Ponižna golobica biva,
„Pod krila nežni se mladiči, „Pod veje gnjezdice jej skriva; „Kako guči v zelenem lesu, „Kak’ skrbno mladi zarod hrani,
„A kdo nje srečo pač oznani „Kragulja groznega očesu? „Kragulju bila ona plen, „Poginil rod je zapuščen! –
„Tako, glej, meni dano ni „Pri mirnem bivati ognjišči; „Osode sila mi veli: ,Počitka ti nikjer ne išči‘
„Bog daj mi srečen dan, da smem „Ostati kdaj pri tebi, oči; „Zdaj z Bogom! Treba je, da grem, „Bogu se zame priporoči!“ –
,Zori se, kmali dan napoči!’ Očeta glas se oglasi, Junak na brze noge skoči, Se od device poslovi
In kmali, kjer steza zavije, Megla očeta, njega skrije. – Pred kočo stala je leseno, Za njima zrla je dekle,
A kadar jutro je megleno, Ovinek skril ju je steze, Čutila britko je spoznanje, Da greh je, sreče si želeti,
Da mine up, ko nočne sanje, Da nam osoda je – trpeti! Nerado vendar odpove Se sreči, upanju srce!
Devici je otožen, tih Izvil iz prsi se izdih; Tako iz vrbe nad valovi Se čuje lahki dih cefira;
Tako, če nas gorje zatira, Neba žalujejo duhovi! Kaj hoče ti izdih? Vihar Raznese križem ga sveta;
Srca ne ohladi nikdar, Nikjer se sled mu ne pozna!
Cookies on Poetry Cove