VI. Dom.

Na zemljo hladna noč je legla, Prostrano polje zagrnila In rastla, da jej temna krila Gora so strmi vrh presegla;

A kadar po širokem sveti Se v temno noč obleče vse, Neba obok začne žareti, Nebrojno lučic si prižge,

Da črni zemlji iz višave O večnih rajih govore, Kjer znane niso več težave, Kjer neha smrt, konča gorje!

Oj blagor mu, kdor vam zaupa, Ve zvezde večnega neba, Želenja ogenj, žolč obupa Nikdar ne greni mu srca! –

Povsod je noč, povsod molčanje Čez polje gorka sapa diha, Razstilja mir in nočne sanje; Molčala tudi vas je tiha,

Lesene koče so molčale, Ko v sladkem spanji bi dremale; Tako plašljiva jerebica Čepi, se skriva sredi žita;

Tako pod temnim vrhom skrita Vrabičev gnjete se kopica. Le reka spanja ne pozna, Togotno stresa skalne stene,

Da se iskre, prše jej pene In brez miru navzdol divja; In sladko spanje ni objelo Ponižne koče sred’ vasi,

Skoz malo okno v noč črnelo Še svitla lučica blišči; Pri mizi Sojan! Krepka dlan Podpira trudno sivo glavo,

A brez namena na daljavo Izgublja se pogled teman; Pri njem na klopi lepa Jela Vreteno pridno je vrtela,

Pri delu pa jej zdaj pa zdaj Motrilo starca je oko, Izdih jej tih ušel skrivaj, Da zli spomini ga tero! –

A sluš! Kdo trka zdaj na duri? Na mrtvo noč, ob pozni uri? Začul se krepek je udar In hiše vstal je gospodar,

A delo je obstalo devi; Tako nam včasih nit življenja Poteka in gube se dnevi, Brez upanja in brez želenja

Otrpne mrzlo nam srce, Molče prenaša nam gorje; A čas hiti in čas beži, Osoda trpka nas predrami,

Razpotje kaže pred nogami, ,Odloči se!’ nje glas veli, ,Na desno gre, na levo pot, ,Sam sreči svoji si gospod!’ –

Odprla vrata so se koče, Sprejel je gosta gospodar; Zakaj srce mu bije vroče, Zakaj ne vmiri se nikdar?

Kdo ve, kaj starcu duša sluti? Junaka Sojan je spoznal, Ki zadnjič je pri plesu stal, O kterem več ni bilo čuti. –

Od starih dedov nam prevzeta Še danes je navada sveta: Ker božja sreča spremlja gosta, Na prvo mesto se ga dene

In gostoljubno vse odklene, Kar hrani koča nam priprosta. Neznanca Sojan tud’ gostuje, Ga nudi, streže mu najbolje

In mirno, resno pričakuje, Da tujec mu iz proste volje Kaj ga privedlo je, oznani; Spet teklo Jelici je delo,

Skrivaj le včasih je po strani Na tujca jej oko hitelo. – „Iz srede druzega naroda,“ Počasi tujcu glas prične,

„Privedla k vam me je osoda, „Saj kdo nje moči se upre? „Uskok sem jaz, iz tužne zemlje, „Kjer večno ljuti boj divja,

„Kjer srd o milosti ne zna, „Kjer glava se za glavo jemlje, „Do vas me v mirne, srečne kraje, „Kjer žito sad stoteren daje,

„Prignalo sveto je povelje: „Pobratima poslednje želje. „Z Uskoki on je vojeval, „Na moji strani kri je lil,

„A ni med nami se rodil, „Nikdo rodu mu ni poznal.“ – Kako je tujcu glas tresoč! Oko mu zre po stenah koče,

Srce pa bije mu na moč, Da prsi mu razgnati hoče; Al’ davni so spomini vstali, Ustavili mu govorjenje?

Le težko čuti je sopenje, A dalje gre mu govor kmali: „Zadet je v boji si gomilo „Iz trupel dušmanov napravil,

„A meni dal je naročilo, „Da rod bi mu, da dom pozdravil.“ – Naš rod je resen in počasen In nima dokaj besedi,

Še manje šum in hrup preglasen Njegovi naravi godi, Častneje zdi se mu molčanje; Le slabo možu se poda,

Če radovednost ga izda, Izda prenaglo ga vprašanje; A Sojan zdaj, ko tujca sluša, Zastonj nemir zakriti skuša;

Globok iz prsi se izvil Mu glas je: ,Kdo, odkod je bil?’ – „Svetinja ta spomin mu svet „Je bila od mladostnih let,

„Najdraži bila mu zaklad; „Pač sanjal je stoterokrat, „Da bodo ga po njej spoznali, „Ki so ga nekdaj pestovali,

„Ak’ sreča mu dovoli kdaj „Vrniti se v domači kraj.“ – Svetinjo Sojan je spoznal In z dlanjo krepke si desnice

Zakril oko, zakril je lice, A med solzami žaloval: ,Otrok, ubogi moj otrok!’ – Oko se tujcu je stemnelo;

A Jelici solza potok Posul se je čez lice belo, Čutila je gorje devica, Ker starca trlo je gorje

In ljubeznjivo nje ročica Utirala mu je solze, – Dok’ solze jele so mirneje Roneti starcu iz očesa;

Tako brez konca in brez meje Dežja nam pošljejo nebesa, Da stara debla voda ruje In krog in krog polje prepluje

In zemljo hoče zatopiti, A solnca žarki dolgo skriti Spet tolažilno zablišče, Oblakov kupi se gube,

Že nehala je moč deževja, Le svitle kaplje še od drevja Na rosna spuščajo se tla, A že se ptičev zbor budi,

Polje cvete in log duhti In srečna je narava vsa; Tako med tugo tolažilo Olajša britko nam gorje,

Oj stokrat srečno pač srce, Ki mu sočutje je zdravilo! ,In kje,’ zdaj starec besedi, ,Kje grob je mojega otroka?

,Al’ čuva še ga verna roka, ,Al’ znati več sledu mu ni?’ – „Pač padel je z globoko rano, Pustiti mogel ni bojišča,

„A bratov društvo verno vdano „K zavetju daljnega ognjišča „Odvedlo ga je, zanj skrbelo, „Gotove smrti ga otelo.“ –

,In dete moje še živi! ,Očetu mi srca ne mori! ,Beseda ena zadosti, ,Grovori, mili Bog, govori!’ –

A več od tujca ni besede, Solze so prišle mu v oko, Obrnil k starcu je poglede, Objel je s krepko ga roko,

Objetje pa je razodelo, Kar temno je srce umelo, In solza s solzo se je zlila. Oj srečne solze vas rodila

Radost nebes je rajska hči, Ve v srečnih srcih ste pognale! Tako navzdol iz žive skale Potočič miren žubori,

Med cvetjem urni val izginja, Okoli kaplje mu rose, A solnce v bisere spreminja, Kar nam se tihe zde solze. –

Se hladna noč zemljo odeva In diha srečo jej miru; Še zlati zori ni sledu, Ni zreti belega še dneva;

Med drevjem, med zelenjem ptice Še nočne sanje sanjajo, Zaspano k zemlji še glavice Se rosnim cvetkam klanjajo; –

A že nastala nad vodo Meglica je od jutra hlada, Visoko zvezde raz nebo Nagnile so se do zapada;

Še spaval stari Sojan ni, Še ob molčanji ure pozne Je pravil sinu zgodbe grozne, Spomine iz nekdanjih dni;

A sinu šla je govorica O bivših, o sedanjih dneh, Molčila solza jima lica In solzam družil se je smeh;

Ni spanje Jelice objelo, Strme je zgodbe poslušala, A razložiti ni jih znala, Srce jih njeno ni umelo.

Pogosto sinu na devico Pogledi so se izgubljali, Kakor bi nehote prašali: Al’ gledam pred seboj sestrico?

Mladenču starec besedi: ,Enaka vaja je osoda, ,Ostal nikdo od nje ni roda, ,A meni zdaj je mila hči.’ –

Zdaj prišla izza gor danica Je dneva svitla porodnica; „Jaz moram, oče, se ločiti!“ ,Ostani sin, pri nas ostani,

,Bodoči dnevi so neznani!’ – „Nikar, ni moč me odvrniti!“ ,A čakaj, da te spremim sam, ,Saj dobro klance, pota znam

,In marsikaj mi še srce ,Veli, da danes ti pove.’ –