Tam čez polje gre stezica,
Ob stezici je pšenica,
Modre cvetke sred' pšenice,
Cvetke vetrič maje,
Z ljubo devo jaz cvetlice
Trgal sem igraje.
Vetrič je poklonil žito,
Zmetel ljubi las je kito,
In zarudil lice krasno
Devi ljubeznjivi,
Ter oko zasolzil jasno,
Vetrič nagajivi!
Mati pak se je jezila:
„Kaj pšenica je vklonila?
„Kaj je hčerki vroče lice,
Lasci razmeteni?” –
Vodil več ne bom device
Po stezi zeleni!