V. Spomin.

Pristopil tiho in počasi Je starec izza sivih skal, Na strani stražniku obstal, Pa mu v resnobnem, tihem glasi

Kdo djal bi, da ga je skrbelo, Da bi skalovje ne umelo, Kar ustno trpko besedi Govoril sredi je noči:

„Budi li duh ti sred’ temin, „Prognanstva in trpljenja sin?“ – ,Budi! A otec, kaj, kako, ,Da tebi noč ne da miru?

,Saj ni nevarnosti sledu ,In bistro meni je oko, ,Še zvesta puška mi na strani, ,Kaj spati tebi, otec, brani?’ –

„Osoda naglo tek konča! „Osoda mi veli nocoj „Odkriti tajnost ti srca: – „Jaz nisem, dete, otec tvoj!“ –

,Ne otec mi! In kakor pena, ,Ki svitlo v zrak se zrazprši, ,Na večno meni izgubi ,Sladkost se oč’nega imena!

,In kakor list, če raz drevo ,Ga burja nese čez ravan ,Brez doma sem, nikomur znan, ,Življenje prazno mi mlado! –

,Oj reci, reci, da z menoj ,Le grozno jezik se ti šali, ,Da, kar govoril si nocoj ,Govoril le si mrtvi skali,

,A kadar beli dan se vrne, ,Zbeže ko sanje misli črne!’ – „Zastonj je dete! Predenj dan „Zasvita v jutru, noč ti mine,

„Oživit’ moram ti spomine, „Britkost oživit’ starih ran!“ – ,Kaj hoče prošlih dni mi reva, ,Če sreča mi cvete sedaj?

,Al’ ljubil, otec, ti si kdaj, ,Je tebe kdaj ljubila deva?’ – „Ljubezen reč je spremenljiva, „Prevari nam srce razum,

„Užge nas deva ljubeznjiva „In nje slabost je nam pogum; „A kadar čas in kraj nas loči, „Le čudne sanje se nam zde,

„Ko mrzlo nam razum predoči, „Kar prej častilo je srce. „A kadar ogenj misli zlih, „Sovražtva zadivja vihar,

„Beseda, misel, ust izdih „Veli: Pozabiti nikar „Pač dostikrat se mora skriti „Sovraštvo v zadnje dno srca,

„Nikdar ne da se vgonobiti; „Srce nam zjeda, misli greni, „Razburja kri plamen ognjeni „In hujše spet zaplapola.“ –

,Sovraštvo, da tako me peče ,Ne bode znano mi nikdar!’ – „Nikdar! Pač lahko se izreče, „A kadar zadivja vihar,

„Kdo ve, kje meja mu je zlobe? „Neznane so bodeče dobe, „A znani so minuli dnevi „In bodi v sreči, bodi v revi,

„Spremljalec zvest ti je spomin! „Me slušaš li, prognanstva sin?“ – ,Da, slušam, ali trepeta ,Mi duša; in zakaj, ne zna.’ –

„Al' pomniš krajev, koder ljuto „Čez glave plešastih gora, „Čez polje s kamenjem posuto „Do hrega sinjega morja

„Proganja burje se vihar, „Proganja večno brez miru, „Nastane, mine brez sledu, „A le pogine ne nikdar!

„To Krasa divji so vetrovi „In taki Krasa so sinovi, „Saj burje, Krasa je otrok „Prognani, žalostni Uskok!

„S Turčinom sabljica ga brati, „Pozdrav mu puška govori, „Z bogastvom Mletcev brod bogati „Neprostovoljno ga dari;

„Tako živi nestrahovan, „Saj up mu je, saj strah neznan! „A kadar oglasi se smrt, „Na postelji ga ne poišče,

„Saj postelja mu je bojišče; „Od britke sabljice podrt, „Od mrzle krogljice zadet „Pozabljen, brez sledu pogine

„Ko sivi sokol vrh planine, „Kaj njemu smrt in kaj mu svet! „Tako končal pobratim moj „Junaški Mirko je Uskok,

„A ko je lil krvi potok, „Prišel mu smrti mrzli znoj, „Pobratim roko mi prijel „In govoriti je začel:

„Pobratim mi in verni drug! „Pač zadnjič skup sva vojevala, „Zdaj konec rev je, konec muk! „Za vernost tvojo, brate, hvala!

„A sluš, kaj mi srce teži, „Da težko svet mi je pustiti: „Slabotno dete mi živi, „Ne zna orožja še nositi

„In nikdar še Uskokov roj „Ni vodil ga s seboj na boj; „Saj rod ni mojega kolena, „A vendar ž njim me veže kri,

„Sorodstvo veže me plemena, „Spomin me veže bridkih dni. „Pobratim! Ti med svoje sine, „Med srečni, varni krog družine

„Prevzemi ono dete tudi! „A kadar tek končajo leta, „Spomine tužne mu probudi, „Da v srcu oživi osveta!“

„O grozi žalostnih osod „Pobratim dalje je govoril „In razodel mi dom in rod; „A ko je v jutru dan zazoril,

„Skopali grob smo sred’ polja, „Nanj grobljo kamenja nasuli; „Čez grobljo zdaj pač burja tuli, „Če kaj se še sledu pozna!

„A drugi dan pod streho mojo „Si tuje dete je igralo, „Ki doma, roda ni poznalo; „Tu čul si zgodovino – svojo!

„Probudi trpki si spomin „Prognanstva in trpljenja sin!“ , Pač duh nejasno se spominja, ,Probuja mi minule dneve,

,A kar preteklost mi odgrinja, ,Trpljenja so in gorke reve! ,In kjer je bridka, solzna setev ,Vesela ne proklije žetev!

,Omolkni, dalje ne govori, ,Srca mi mladega ne mori! ,Grlej, ozka potnika steza ,Čez skale vodi mem’ prepada,

,Prepad pa krije mu megla; ,Vesela ga oživlja nada, ,Pogum krepi mu in noge, ,Da brzega hiti koraka,

,Kjer varno ga zavetje čaka; – ,A zdaj vetrovi prepode ,Meglo in brezdno se odgrne! ,Iz brezdna, iz globine orne

,Pa potniku preti pogin! ,Poneha naglost mu stopinj, ,Prevzame ga trepet in strah, ,Na brezdno se ozira plah,

,Zastaja kri, srce mu pada: ,Al’ srečniši ni bil poprej, ,Dokler še ni poznal prepada, ,Odkrito, verno mi povej!’ –

„Odrastlo je nejako dete, „Dorastlo v silnega junaka, „Kosila dušmane mu klete „Je čestokrat desnica jaka;

„A danes ga nevarnost straši! „Plemena našega ni sin, „Kdor bojazljivo se preplaši, „Če smrt preti mu in pogin! –

„Raz goro glej, kako zelenje „Zakriva koče po dolini, „Ko da jim znano ni trpljenje, „Da v njih ne bivajo trpini;

„A grozno, dete, ti trpe, „Neštete tam lijo solze! „Trpeli prej so dolga leta, „Da zaplamtela je osveta,

„Osvete nevgasljivi žar „Zanetil bojev je vihar. „Glej, doli, kjer po dolu val „Se žene čez polje zeleno,

„Poslednji boj je zadivjal „Za staro pravdo izgubljeno; „Pod lipo tamo sred’ vasi „Potokoma je lila kri.

„Tam meč vihtel je mož krepak, „Na strani stal mu sin junak! „Zastonj! Od rane je globoke „Omogla kmali moč mu roke,

„In kmali ležal sin ubit, „Pri nogah mu okrvavljena „Umirala je verna žena, „Skoz noč pa ognja svetil svit!

„Zadet od druge, hujše rane „Na črno zemljo mož se zgrudi, „– Pač upa ni, da se probudi, – „In malo dete le ostane

„Osamljeno na širnem sveti, „Po majki joče, po očeti, „Ju zove s svetimi imeni; „Zastonj mu jok, zastonj je stok,

„Saj srca ne pozna trinog „In srca nimajo plameni! „Probudi temni si spomin, „Teptanega plemena sin!“ –

,Pač dvigajo spomini grozni, ,Oklepajo se mi srca; ,A le nerado jih pozna ,Srce mi v srečni dobi pozni;

,A dalje toči mi pelina, ,Z bridkostjo poji me spomina!’ – „Prijatelj veren in udan „Je rešil smrti dete malo,

„Zapustil dom, očetov stan, „Nikdar se več o njem ni znalo; „A one dni neznan sprejel „Se med Uskoke je junak,

„Ko drzni sokol ljut in smel „In blisku mrklemu enak, „In malo slabo dete ž njim. – „Zvrstilo dokaj se je dni;

„O bratu Mirku govorim „In malo dete bil si – ti! „Al’ zdaj ti oživi spomin, „Prognanstva in trpljenja sin?“ –

,Če mrzla burja na jesen ,Se raz snežnike zapuščene ,Spusti na travnike zelene, ,Cveticam nje poljub leden

,Prezgodnjo bridko smrt zavda, ,Viharja mrzla burja stresa ,Drevo samotno sred’ polja, ,Šibe se veje, vrh vrši,

,In zdaj od starega drevesa ,Samoten listek odleti, ,Jeseni, ostri burji plen ,Drevesu večno izgubljen;

,Drevo pa bridko zaječi, ,Saj le predobro mu je znano, ,Da kakor burja čez poljano ,Zdaj prvi veli list vrti,

,Za njim odnese druge kmali, ,Da prazni bodo mu vrhovi ,Na ravnem polji žalovali, ,In bili padli nanj snegovi, –

,Tako mi tvoja je beseda ,Pretresla vse moči srca, ,Ko strup mi dušo strah razjeda ,Srce mi v prsih trepeta,

,Saj dobro sluti, dobro ve, ,Da hujše še preti gorje!’ – „Kaj tožiš, da gorje te čaka? „Osveta zove te junaka!“ –

,Pozabi kruta se osveta, ,Če srečne zvezde nam blišče, ,Če rajev ljubav mi obeta, ,Zapre sovraštvu se srce.’ –

„Ti znano ni, kar dedje stari „Učili so v minulih dneh? „Njih uk ne bodi ti v zasmeh, „Modrost se starcev ne prevari!

„In veš, kako se rek glasi „Iz naših dedov davnih dni? „Sovragu kdor se ne osveti, „Nikdar se v Bogu ne prosveti!“ –

,Pač žolč mi tvojega govora ,Prepodil srečo je miru, ,Na boj me zdaj osveta mora, ,Osveta pa velja komu?’ –

„Poglej pod sabo cvet polja, „Na polji selo s slamo krito, „Nad poljem goro ponosito, „Kako se dviga do neba!

„A kakor orel vrh peči „Vrh gore črni grad čepi; „Grajščak je polju krut gospod, „Nikdar krvi mu krutost sita,

„Proklel ga stokrat tvoj je rod „In majke tvoje kri prelita „In solze sto in sto otrok „Drže se še njegovih rok.

„Jaz tebe, dete, sem poslal „Na grad, da kraje bi spoznal, „Prišla je ura zdaj osveti, „Ti bodi vodja naši četi!“ –

,Gorje! Kako prenesem revo, ,Kako neslišano bridkost! ,Poslušaj mi srca skrivnost: ,Jaz ljubim lepo grajsko devo!’ –

„Nestalna, ko pomladni sneg „Je ljubav, vera nje priseg; „Ljubezen sama zamrje, „Če srda plamen nas užge.“ –

,A kaj ostane mi na sveti, ,Če up, ljubezen me pusti, ,Če mi obupno je zatreti, ,Kar revne mi razsvitla dni!’ –

„Žive ti bratov srca verna, „Sorodstvo ž njimi te edini, „Naroda tvojega ti sini „Družina bodo neizmerna.“ –

,Zastonj! Ne morem te umeti, ,Ljubezni moč mi ni zatreti!’ – „Če k srcu glas ti moj ne seže, „Kar čul si, vse pozabi zdaj;

„Raztrgaj, kar na nas te veže, „Na ravno polje se podaj „In kakor oče tvoj in ded „Z obrazom potnim orji svet!

„Poslušaj tajnost: Še živi „Na polji doli sred’ vasi „Ti sivi otec, Sojan stari; „Do njega v jutru pot te vodi,

„Od nas različna pota hodi „In božja roka te ob vari! „Osode tvoje pa spominja „Okoli vrata te svetinja.“

Omolknil starec je, korak Obrnil med molčeče skale; In skale, gore so molčale In molčal je ponočni zrak;

Vse mirno, sladko spanje spi, Mladenču le srce ječi!