Kaj ogenj bliska raz temno goro,
Raz temno goro, čez črni les?
Saj ni plamteči, veseli kres,
Da v noči mladi junaci veseli
Bi krese žgali in pesmi peli;
In vinska tam ne vije se trta,
Da deve sladko bi grozdje brale,
Krog ognjev pesmi na noč popevale. –
Mladenič bled pri ognji leži,
Iz prsi pa teče počasi kri
In črno, molčečo poji zemljico,
In rane junaka bole skeleče
In ustno junaku toži bledeče:
„Težko, težko je junaku umreti,
„V zlate mladosti najlepšem cveti,
„Težko je srce ob ločitve uri!”
Pa gleda junak globoke si rane
Od roke mu sovražne zavdane
In tiho prosi: „Ustavi, ustavi,
„Se srčne rane mi tok krvavi,
„Da vidim le enkrat še solnce zlato,
„Od stare majke slovo da vzamem,
„Da drago svojo zadnjič objamem!”
Pa bolj in bolj mu kaplja kri
In bolj in bolj mu ustno bledi. –
Ponehal je svit in omagal ogenj,
Še enkrat visoko plamen splamti,
Se niža, pojema, vse krog molči!
Iz prsi junaku se stok tresoč
Izvije in zgrne se mrtva noč! –
Skoz noč, skoz les pa se sova oglasi,
Da tudi mlado življenje ubegne,
Da tudi na mlado srce posegne
Smrt s trdo svojo ledeno roko,
Da tudi pomladi cvetke mrjo!