Visoko vrh sive, skalne gore
Zvenele so zlate nam čaše;
Globoko čez dol in čez ravno polje
Odmevale pesmi so naše;
Srce so mladostne mamile nam sanje,
Unemal pogum nas in božal je up;
Navdušeno v zbor nas združilo pevanje,
Pobratile čaše, pobratil poljub!
Vetrovom enako nam leta beže!
Kje bratstvo, kje sveta je zveza?
Vam blagor, ki spite v objetji zemlje,
Življenja ne tepe vas jeza!
Raznesli nas druge so jezni viharji,
Pozabljeno davno, kar zbor nam je pel;
Bog up in ljubezen in sanje obvarji,
Spomin le ostal nam, ko listek je vel!
Ti pevka, rodu sorodnega hči,
Probujaš minule mi čase,
Na dan se zamrli spomin mi budi,
Ko čujem pozabljene glase;
Ne pazi mi solze, nikdo je ne vidi,
Še enkrat do srca mi pesem zapoj,
Potem pa zadosti, odidi, odidi,
Težko mi je čuti: „kje dom je moj?“ –