Tri jezdece konji neso skoz vas,
Pred krčmo najmlajši zauka na glas:
„Hej, lepo dekle! Žarečega vina! –
„Kaj hoče, moj druže, obraz ti bled?
„Zamori bolest in tugo spomina! –
„Na zdravje še mnogo junaških let,
„Dekletom, zalim ženkam na zdravje,
„Kar belo rodi jih Posavje!”
„Zakaj ti iz mrzlega ustna ni
„Besede, prijatelj? Vino žari,
„Le v čaši vtope, zamore se skrbi! –
„Na srečo ti pijem brezskrbnih let,
„Na srečo junaško, na kras deklet!” –
Nalije, napije zdaj jezdec mu drugi:
„Na srečo vabečih, veselih dni,
„Kar srečna nam jih prihodnjost rodi!
„Slovo daj prešnji, sedanji mi tugi!
„Glej, konjič ponese te v tuji kraj,
„Odpri veselju, prijatelj, srce,
„Glej, sreča odpira ti zlate roke
„In sreči junaški se v last podaj!” –
Prijatelj tretji si čašo nalije,
Prijatelj tretji dekletu napije:
„Spominu izpijem vince sladko,
„Veselju, ki bilo je, več ga ne bo
„In miru, ki pride mi, če polože
„Hladeči zemlji v naročaj srce.
„Bog daj, dekle, ti stotero sreč;
„Saj kmalu poneha srce mlado,
„Srca poneha obup skeleč,
„Srca, ki je tebe ljubilo tako!
„A kadar te drug poljublja ljubeče,
„Pozabi, da v smerti jaz iščem sreče!” –
Naprej na daljavo podkove bobne,
Dekle pa polile so gorke solze.