Slutnja

Visoko pode Se sivih oblakov kope, Pod njimi sokol se ziblje In pazno ugiblje,

Pod vejo kje bojazljiva Se v gozdu grlica skriva, Pa grlice ni, Le vrane po lesu vrešče;

Spusti se sokol čez ravno polje, Po polji kmetič koraka In brazda vsaka Rodi mu znoj.

Iz gozda pa vran Prižene se črni roj In od daleč sede; In krokar teman

Iz temne srede Sfrfra in sede na njivo In varno pazi, Kje črv lazi, –

A nevtrudljivo Se kmetič poti! – Čuj! Grozen se glas glasi! Iz jasnih višav

Pošilja sokol pozdrav. S krohotom gavranu pravi: „Nikar se s črvi ne bavi „In nizkega plena pozabi

„Saj kmalu povabi „Te lepša gostija; „Saj kmalu sovrag pridrvi, „Steptano zeleno polje,

„Po polji kri, „Po polji junaci leže! – „Kjer orje zdaj polje mož „Junak mu bo sin krvavel,

„Ti s truplom njegovim boš- „Gostije imel!” In sokol pravi, Izgine v daljavi. –

Gavran pa sfrfra In nese med trumo celo Razširi novico veselo. Zdaj dvigne se roj teman

Se ziblje čez polja ravan, Grozeče se krohota. – A kmetič gleda, kaj je, ne ve, Si zlaga tužne pomene,

In bridka slutnja srce Z morečim mu pasom oklene.