Mrzle zemlje te objema krilo,
Kje so, brate, upi, domišljije,
Bolečine, strasti? – Grob jih krije,
Pest prsti jim zadnje je zdravilo!
Upal slave, sreče si naroda,
Njemu v dar život posvetil mladi, –
Jame noč je meja strahu, nadi,
Tam korak ustavi si osoda.
Pel si, kak’ ljubezen goljufiva
Laže srcu, kaže divne raje,
A puščave zanje nam podaje,
In pod cvetjem smrtni strup nam skriva.
Pel, da pride dan sinovom Slave,
Da edinost brate nas zedini,
Ene majke se spoznamo sini,
Doba sreče pride nam in sprave –
Zvezde znajo, kdaj nam dan napoči! –
Ni narodu zora zasvetila, –
Ni osoda tebi želj spolnila, –
Temni grob od nas te, brate, loči.
A zastonj ni rana krvavela,
Skrb zastonj ti ni orala lica,
Ni zastonj iz prsi ti cvetlica
Božjih pesmi iz solza procvela!
Duh tvoj zre zdaj raz neba višave,
Znan mu boj naš, znan je up in reva,
Znano, da junaško še odmeva
Silni glas: Naprej zastava Slave!