O polnoči, ko vse molči
Mi v prsih čudno se budi,
Budi spomin minulih let.
Duh dvigne se mi v znani svet,
Hiti do daljne mi zemlje,
Kjer zlato širi se polje;
Na polji mala koča je
In roža v njej cvetoča je,
Najlepša celega polja
In meni le cvete, vonja! –
Kaj sanjaš, revno mi srce,
Saj padel sneg je na polje
In zima privihrala je
In roži smrt zavdala je!