Prorokovanje

„Oj, gorje leži na tebi, stari Grorotan, „Hlapci tvoji so sinovi, tujcu ti podan! „Po gorah, kjer žgali dedje so bogovom dar, „Tujcev rod gradi gradove, nam na sram in kvar!

„Kje ti polja, kje ti gozdje, kje so ti vasi? „Tujci so jih razteptali, hlapci smo jim mi!“ – Tako toži stari Janko, skliče si sinov, Sname ščit in meč opaše, pak zapali krov:

„Dom je izgubljen, zastonj nam bil krvavi boj, „Raz gore v doline, polja vre sovraga roj; „Kdor ne zna služiti tujcu, ne pozna strahu, „Proč iz dedne zemlje volit prostega domu!

„Doli kjer so bistre reke, žitno je polje, „Svobodno po dedov pravu bratje nam žive?“ – Sedem brzih sinov zbere se na starca glas, Da pusti očetov zemljo, dedov tiho vas,

Šest ponosnih je junakov, znan jim boj in smrt, Meč orožje je desnici, srcu gnev in črt, Sedmi, dete zlatolaso, tugo le pozna In ne brani mu otroško se oko solza.

Pot jim gre iz očevine tje na južno stran, Kjer poji bobneča Sava sorških tal ravan; Sivi otec se ustavi, sinom govori: „Lepših zrle niso krajev stare mi oči.

„Preveselo jasno spenja se obok neba „In ponosno ga podpira sinji pas gora „Radosten pozdrav šumi nam vod bobneči vir, „Nad vodo pa log šepeče srečo nam in mir;

„Kak’ vrše zeleni gozdje in polje cvete, „Vredno, da v krvavem boji zanje mož umre. „Oj ti polje, zlato polje, bodi rodu stan, „Oj ve gore, silne gore, vragu stojte v bran!“ –

Odložili meč in ščit so in zgradili vas, Kmalu zibal jim po polji zlati se je klas. – Kaj po polji, kaj po selih kliče rog na boj, Kaj od Save daleč k jugu vre junakov roj?

Na pomoč pozval je brate silni Ljudevit, K njemu zbor hiti junakov s tujcem boj borit. Bili boj so, boj obupen, ali tužen glas Gre čez zemlje, gre Čez polje, pride v tiho vas:

,Ljudevit, posavski sokol, k nebu se je vspel, ,Njemu vrag je perutnico z britko strelo vzel!’ – Kaj žari po strmih gorah, bliska čez polje? ,Frankov sila nam s Frijulci nosi smrt, gorje!’ –

Meč opašejo junaci, desna zgrabi mlat: ,Hajd na vraga v smrtne gosti, bratje zadnjikrat!’ – Janko zbere si sinove, tužen govori: „Kakor listja je sovraga, nam zastonj bo kri;

„Vas in mene v svetem boji častna vabi smrt, „Tujcu last bo domovina in naš rod zatrt! „Ne zatrt! Najljubši sin mi, dete poznih let, „Vrni se na dom očetov, mirno orji svet;

„Tujcu vkloni tužno glavo in zakoplji meč „Smrtnega strahu sovragu bliskal ne bo več. „A po tebi bodo vnuci ter za rodom rod „Hlapci tujcu v svoji zemlji, tujec jim gospod,

„Revni rod naš bo pozabljen, svet ga ne pozna, „Da probudi meč se v zemlji sorškega polja, „Bliskne in oznani rodu, da prišel je dan, „Da iz lastne sile tuje spone stre Slovan,

„Da v narodov svitlo vrsto zadnji stopi brat, „A ne boja, mir in spravo vsem oznanjevat! „Vnukom poznim pa poroči znamenje teh dni; „Nam iz grobov, nam iz srca bor zazeleni,

„Silno deblo mu razširi v sedem se vrhov „In pod njim si v zvezo roko sedem da rodov.“ – Šel je starec, šli sinovi in sovražnih sil Vrste zadnjič je junakom silni meč kosil,

Nikdo njih povrnil ni se pod domači strop, Tuji meč na sorškem polji skopal jim je grob; Polje, grobe pa je vnukom služni plug oral A nad poljem ter nad rodom silni grad je stal.

In tako je leta, leta polje gnalo cvet, Kje je tujca grad, kje dedov rod čez tisoč let? Tujca grad je sovam stan, a prost je hlapcev rod, Last mu dedov krasna zemlja, last mu zemlje plod.

Glas pa temen gre po selih, vragu v strah, trepet, Da na noč čez polje mečev čuje se žvenket. – Zgodbo sivi ded je pravil, slušal ga je vnuk: „Kdaj je, dedek, konec bojev, konec rev in muk?

„Kdaj pač iz krvi požene zemlja srečni bor, „Kdaj roko si k miru, spravi da narodov zbor?“ – ,Črno zemljo prašaj, dete, nje naročaj ve!’ – „Moč ni zemlji govoriti, solze jo duše!“ –

,Če ne more govoriti zemlja vsled solza, ,Prašaj mi neba višave, Bog na nebu zna?’ –