Razdrt, mrtev samostan,
Po njem vetrovi zvene,
Nanj roji sedajo vran
Pod njim menihi leže.
Že dokaj spavajo let,
Nad njimi zid se drobi,
Pozabil davno je svet
Kdo v rakvi žalostni spi.
Le sova plašno frfra
In moti mrtvecem mir,
Kosti podgana škrblja,
Raz strop visi netopir.
Na moje hodi roke
Ti kost, govori mi zdaj:
Je strastno, burno srce
Ljubilo, upalo kdaj?
Zdaj kaplja mrzlo raz strop
Se spušča, tebe hladi,
Pač že ohladil je grob
Zelenje strastnih ti dni!
Si bil mogočen opat,
Si bil učen, spoštovan,
Al’ bil le služen si brat
Bil reven, svetu neznan?
Al’ bila, revna si kost,
Gosposke, kmečke krvi?
Pač plemstvo, kakor prostost
Rešilo črvov te ni!
Zakaj obračaš obraz
Mi proti, votlo groze?
Po udih stresa me mraz,
Žive li mrtvi? Kdo ve!
Sem hodi, miren je kot,
Tu mirno spi se, sladko;
Kdor hodil dalje bo tod,
Vsaj tebe motil ne bo.
Menih, in vendar srce
Ti našlo mir je, pokoj;
A kdo pač meni pove;
Kdaj strast mi neha in boj!