Zamrje leto, severa vetrovi
Čez pusta polja mrzlo zabuče,
Ledeni gozde obdajo okovi,
Pod njimi pa drevesa spanje spe;
Iz sivih megel solnce se ukrade, Zasije gorko in drevo zbudi,
Da v mrzli zimi žene cvet brez nade,
Pomladne dni prepozno ponovi.
A sada nima zapoznelo cvetje
In drugo jutro zamori ga mraz,
Prešla pomlad, minulo je poletje
Izginil cvetja, zbežal sada čas.
To žarek sreče v revno je življenje,
Minule sanje v prsih ožive,
Kaj hoče srca željno hrepenenje,
Saj sanje zima, vihre zamore!