Nem, osamljen, pozen pivec vino pije,
Zunaj sneg zapada, zimska burja brije,
On pa prazni čaše, zlate čaše vina,
Noč mu je družica in bolest spomina.
Glavo si nasloni, vino zre žareče;
„Sam na širnem svetu,” ustno mu šepeče;
„Up je in ljubezen, sanje pokopane,
„Le sovražtvo v srci in spomin ostane.
„Vino, drug edini, k srcu mi govori
„In bolest in revo in spomin zamori!”
Zažari mu vino, vina si nalije,
Čašo zopet prime, več je ne izpije,
Solza, grenka solza mu oko stemnila,
Solza, grenka solza v čašo potočila.