Pozdravljam svetišče te gaja!
Človeškega tu ni glasu,
Samota me sveta obdaja,
Šepeče šepet mi miru;
Vode pod menoj šepetajo
In luna iz njih lesketa;
Z valovi in z luno igrajo
Si ribe po hladu voda;
Nad mano pa brzi oblaki
Se v daljne daljave drve,
Prečudne podobe po zraki
Ustvarjajo svitle kope!
Oblake, valove bežeče
Prežene zdaj lahek mi pih;
Zakaj mi srce zatrepeče,
Izvije se prsim izdih?
Z valovi nam ginejo sanje,
Z oblaki ljubezen beži,
Spomin le nam sreče nekdanje
Ostane, – izdihe rodi!