O polnoči se nemir budi,
Močvirje od temnili podob oživi,
Iz njega bolestno glasi se stok,
To smrtna je muka, ječanje otrok,
Nad njim pa ples se mrtvaški pleše!
Na noč močvirja je grob odprt
Njim, ki so varljive zavedle jih veše,
Zavdalo zakrito jim dno je smrt;
Obraze glej nemirno bežeče,
Krvavo oko in lice bledeče!
Kaj vabi me z mrtvo, suho roko,
Mi kaže mlado, grozno glavo,
Ki v temnem močvirji plava,
Na njej pa rana krvava
Reži, iz rane do dna
Za kapljo se kaplja spušča krvi,
Iz usten bledih se tožba glasi:
„Objela zgodnja tema
„Življenje je mlado, gorje, gorje!”
Nad glavo duhovi se temni vrte
Mrtvaški jim pravi smeh,
Da bitje neha v cvetočih dneh!
Duha mi prevzame bolesti moč:
„To naše je revno življenje,
„Bežeče veše, mrtvo hrepenenje,
„In stok in reva in smrti noč!”