Mrtvo brda Bosne dvigajo se k nebu, Tiho vije Bosna se po krivem žlebu; A vrh brd molčečih četa straži nema, Njej na noč očesa spanec ne objema;
Četa čuje, straži, gleda ravno polje, Kjer ubogo rajo kleti dušman kolje; Bliskajo jej puške, bliskajo handžari, Saj s handžarom raja svobodo si stvari.
Zdaj na les, na brda luna se razlije, Iz lesa pa druga četa se izvije, Iz lesa vijo se dolge megle sive, Sred’ megla podobe gibljejo se žive;
Bela ogrinjala, bledi so duhovi, Krog trepečih rok se tresejo okovi, Ž njimi pa pošasti grozen roj se žene, Stok ječi, oj stok je duše pogubljene!
Za solzo pa solza pada jim krvava; Kamor pade solza, zvene rosa trava, Zelišče zeleno iz zemlje požene, Barve zapeljive, a kali strupene!
Nočni roj koraka, spremlja vik ga sove, Da lesa temine skrijejo duhove. – A junaško četo groza prime bleda, In z boječim okom gleda vsak soseda;
Tu oglasi glas se sivega glavarja, Tiho drugom vernim starec progovarja: ,Kdo čez zemlje hodi, sred’ noči, temine? ,črni izdajalci lastne domovine!
,Lastni majki bridke sekali so rane, ,Brate vsuževali, dušmanom prodane; ,In krvave spone narod so žulile, ,Sužnjemu mu srage so krvave lile,
,Vsem neznane lile so solze mu mnoge, ,Čule se mu kletve, ko je klel trinoge; ,Kletve pa zemljica črna je sprejela, ,Izdajalcev sebi ni v naročaj h’tela,
,Iz molčečih grobov jih po svetu tira, ,Njim v zemlji majki ni počitka, mira.’ Starec je omolknil, dvignola se četa K nebu se glasila je prisega sveta,
Silen glas čez Bosno zlegne se gorato: „Za krst častni, bračo, in svobodo zlato!”
Cookies on Poetry Cove