Tiho dihajo vetrovi,
Lahno pluskajo valovi;
Kraj peščene se obali
Ziblješ urni čolnič mali;
Hiti z mano
Čez neznano
Brezdno sinjega morja,
Gledat rajev
Tujih krajev,
Želje ohladit srca!
Miramare!
Lahen vetrič k morju veje,
Veje sem od naše meje,
Nosi zadnje mi pozdrave,
Žene čolnič na daljave;
Breg izginja,
Se spreminja
In podobe se vrste;
In valovi
Vedno novi
Se rode in se gube;
Miramare!
Sinja neba je višava,
Sinja morja je širjava,
Temna mirna je globina!
Iz globine pa spomina
Slike žive
In vabljive
Na površje se bude,
In nekdanje
Srečne sanje
Spet mi mamijo srce;
Miramare!
Jadro veje, svet izginja,
Večna se ravan razgrinja;
Kakor mati dete speče
Ziblje morje me šumeče;
Kar je bilo,
Potopilo
Se je v morje brez sledu
In nezgode,
Kar jih bode,
Mi ne motijo miru;
Miramare!
Oj mirujte mi viharji,
Morju silni gospodarji!
Morje, v kraje zaželjene
Srečno nesi čolnič, mene!
Mirno valček
Spremljevalček
Pluskaj mi ob urni čoln,
Da bežeči
Redki sreči
Duh se vda radosti poln;
Miramare!