Samotna je stara mati budela,
Samotna tožila na tiho je noč:
„Dni stare sem starka tako osamela,
„Na nebu mi Bog je edina pomoč.”
„Moža mi tuja krije planjava,
„Za dom mi padel prvi je sin,
„Na boj pripravljen na tujem spava
„Najljubši, zadnji otrok bolečin.”
Tako tožila uboga je mati,
Na tujem pa boj zdivjal čez polje,
Zdivjal na jutro ob zori zlati,
Divjal, da zakrile so solnce gore.
Na noč pa junaku sovražna desnica
Prodrla, odprla je toke srca,
Prt tuja je bila krvava zemljica,
Svetile so svitle zvezde neba.
Doma pa majki pred kočo bomo
Zakaj srce je tako težko?
Zakaj na zvezde, nebo prostorno
Prašaje jej solzno hiti oko?
Kaj gleda, kaj praša zvezdice zlate?
Sinu se spominja trpeče srce:
„Ta zvezda znanjaj mi, sinko, zate,
„Če živ si, zvezda mi ta pove.”
Izdahnila željo je tuga skrbeča,
Na nebu pa zvezdica zamiglja,
Utrne se, iskri in zgine žareča,
– Ž njo bitje je vzelo slovo od sveta!
„Izgubljen, mrtev si, sinko edini!”
Zaplaka majka in vije roke,
Pred kočo borno v molčeči temini
Je počilo majke revno srce.
Po revni starki oko ni solzelo,
In križ na grob se stavil jej ni,
Le meni na grobu srce je umelo,
Da mati ljubi, da mati trpi!