Po noči na jasno nebo
Upiram oko,
Na nebu mi mesec plava,
Pod njim se žene oblak
In vetrič lahak
Mi čelo hladi,
Pred mano narava
Molčanje sveto molči, –
A meni zamrle davno
Želje ožive,
Pripeti ime
Bliščeče in slavno
Na zvezde neba! –
A tu zarožlja
Veriga težeča nogo,
Na srce pa misel mi pade:
Saj tebi ni nade!
In kamen obupno solzo
Popije, ni jej sledu!
Srce mi pozabi upa, strahu,
Oko na nebo se upre
In kolne visoko nebo,
Da vrže luno na črno zemljo;
Da mene, okove raztre
In svet pogubi! –
A luna molči,
Le zvezdo nebo si utrne
In žar se po nebu razgrne
In večno mine, –
To moji so upi in želje!